Kdo pravzaprav smo …… ?
Bitja, svobodna bitja, ki smo se izoblikovala tekom časa. Ki nas je oblikovala okolica in ljudje v njej. Predvsem so nam predstavili kaj je prav in kaj ne. Če nekaj čutimo, da ne izrazimo ven, kajti lahko bi bilo nespodobno.
Ampak, ljubezen nam pripada. Prva je ljubezen do nas samih. Je to egoistično? Ne, samo tako smo jo v polni meri sposobni dajati naprej. Prenesti na druge. Ko mislimo, da nekoga potrebujemo ob sebi. Se ga lastimo. Predvsem je to bojazen, da ne bi znali biti v svoji družbi. Strah s samim seboj. Kajti tako bi lahko pričeli delati stvari po kateri hrepeni naša notranjost.
Imamo pogum se poglobiti vanjo in ji prisluhniti? Imamo pogum ustreči naši notranjosti ki kriči po nečem? Ali nas je preteklost in dogodki v njej toliko zaznamovala, da nismo sposobni dajati nekaj več. Razmišljati o nečem kar se skriva globoko v nas.
Vedno bolj ko premišljujem, vidim in čutim, slišim, da je veliko večino strah. In koga? Okolice. Kaj bodo rekli? Kaj si bodo mislili?
Kot pravi znani Wayne W. Dayer, vaše lastne vrednosti ne more potrditi nihče drug. Vredni smo zato, ker vi tako pravite. Če je naša vrednost odvisna od potrditve drugih, se spremeni v vrednost drugih.
Torej, si upaš prisluhniti otroku, ki ga imaš v sebi. Tisto čisto dušo, ki z zanimanjem poskuša novosti. Predvsem ne obupa. Pade, ampak se pobere. Z zanimanjem opazuje svet okoli sebe. Ja razumem, da so tekom časa najprej to otroškost potlačili starši.
Potem pravila, ki so postala tekom časa strožja in še vedno postajajo, ki posamezniku zapirajo obzorno širino. In seveda, na koncu sistem…ki pere možgane.
Ampak glej…še imaš čas. Še vedno lahko prebudiš otroka v tebi, ki spi in čaka, da mu podaš roko.
