Sama bi vam dala primer … katero zadevo bi delali in si obenem predstavljali, da vam prinaša dobiček in hkrati pa poleg tega ne pomislili, da si želite zadeti na igrah na srečo? Ali pa pomislili, da komaj čakate, da bi odšli v pokoj? Zanimivo kajne?
Velika večina ljudi se osredotoča na to kar je bilo. In vse zadeve nosi z seboj. Obenem pa se ne zaveda, da to predstavlja veliko breme. Predstavljate si da vsak dan nosite z seboj vrečo krompirja, dan za dnem. Ta krompir postaja vedno večje breme in s časom prične smrdeti. Ampak mi ga še vedno nosimo z seboj. In seveda …. preveč se osredotočamo na ta smrad, da bi lahko še kaj drugega premišljevali.
Kaj vam želim povedati? Da je potrebno odstraniti vse stiske in tegobe. Predvsem rane ali pa boleče izkušnje. Kajti le tako bomo prišli do naše notranjosti, ki je prekrita s prahom čustev in do tega kaj si v resnici želimo.
Potem se tukaj pojavijo leta. Velikokrat slišim »joj pa kaj ko sem že toliko star, kaj bom sedaj, vse je šlo že mimo mene.« Ampak glejte: predstavljam vam eno pomembno odkritje. Ko boste na koncu življenja ne boste s sabo odnesli pravzaprav ničesar kar bi lahko otipali ali česar bi se lahko fizično s telesom oklenili. Ostali vam bodo spomini. In lahko vam rečem, da bo vaš pogled ostal grenak in rekli si boste: “Žal mi je, da nisem tega ali onega poizkusil.”
Nikoli ni prepozno. Resnično ni nikoli prepozno. Vedno lahko odstranite vrečo krompirja in pričnete lažje dihati in se podate na novo pot.
In kaj je vaše poslanstvo, misli ob katerih vam zastane dih? Kar vam predstavlja izziv in dobite mravljince po telesu?
Ne čakajte nebes, kamor bomo nekoč stopili, ampak živite nebesa sedaj. To je skupek občutkov, ki ga težko opišemo z besedami.
Lahko pa vam dam primer. Predstavljajte si lepo ptico, ki svobodno leti po zraku in poje najlepšo pesem.
Čas je da odstranite prah, odstranite rutino in pričnete živeti to kar vam daje svobodo. In to lahko pričnete sedaj v tem trenutku.
